Wenn schon dann richtig…

Pa sem dočakala. Po treh mesecih bivanja z dvema predstavnikoma moškega spola mi je uspelo uvesti malo »reda in čistoče« v našo stanovanjsko skupnost.

Po tem, ko sem ob svoji vselitvi svojima sostanovalcema vsa naivna razlagala, da se bomo glede čiščenja že zmenili, pa da pač vsak malo kdaj počisti pa bo itak vse lepo in prav, sem po enem mesecu skuliranosti, drugem mesecu potrpljenja, ter po kakem petem generalnem celodnevnem čiščenju, tretji mesec le spoznala, da večino moških sploh nima senzorjev za zaznavanje nečistoče in, da njim pač ni samoumevno vzeti metlo v roke (razen enkrat pred in po žuru). In, ko sem sama ob pogledu na rjava tla in lase v kopalnici jamrala, da je umazano sta se moja cimra le čudila, ja kje? Pa smo uvedli »puc plan«. In potem, ko sem cimru še nekajkrat omenila naj poleg vseh žurov v svoj koledar še vnese kakšni dve urici za čiščenje mi je končno uspelo. Vsaj zaenkrat…

In potem je šlo »loss« po tem, ko se je eden izmed cimrov za dve uri zaprl v kopalnico, je šlo najprej vse ven, omara, komoda, zavesa za tuš, verjetno bi še pralni stroj postavil na hodnik, če se ravno ne bi cote prale. Pa je odstranil pajčevino, vodni kamen, naredil selekcijo starih duš gelov ter odvrgel stare zobne ščetke. Ob pogledu na kopalnico, ki še ni bila nikoli tak čista, si le mislim, joj pa zakaj nisem že prej zatežila ;) Ja, in sem ponovno spoznala, da so Nemci pač res dosledni. Ampak v tem primeru me to ni niti najmanj motilo. Pa, da ne bo pomote moja cimra sta oba super fanta in ju ne bi tako hitro zamenjala.

Medtem, ko je cimer igral čistilko pa smo z Miriam in Moniko v kuhinji pacale skupaj prekmursko gibanico, ki smo jo spekle v naši Gorenjevi pečici. Ena izmed prijateljic, ki je bila poleti na dopustu v Sloveniji, nas je namreč povabila jutri na rojstnodnevno večerjo in tukaj je v navadi, da ti prijatelji ob prazniku spečejo pogačo. In seveda je ni pogače, ki bi bila boljša od prekmurske gibanice. Mogoče z izjemo štajerske gibanice ;)

Moja babica bi se verjetno križala, če bi videla, da smo uporabile kupljeno testo in ga valjale z polno flašo refoška, ker pač nismo mele valjara, da smo za pomokanje uporabile ajdovo moko, ker nam je pšenične ravno zmanjkalo, da so nam jabolka čist oksidirala, da je bila skuta popolnoma tekoča in, da smo polovico vseh nadevov pojedle še preden nam je uspelo namazati pekač. Ampak lahko rečem, da smo vse zelo opravičeno ponosne na našo kalorijsko bombo za katero smo porabile 600 g sladkorja in pol litra smetane. In mislim, da bo Aga jutri ponosna na nas, in z Moniko bova v ponedeljek spet, kot vsak ponedeljek začele z dieto.

Poleg slovenske tehnolgije in kulinarike, palominih robčkov v en evro shopu, Magnificove Hir aj kom hir aj go na repertuarju DJ-ja v klubu Scheune, ter poleg nas treh slovenk seveda je tudi slovenska umetnost našla svoj prostor v Dresdenu. Včeraj je bila namreč v Freidrichstadtu v Motorenhalle otvoritev razstave Nike Oblak & Primoža Novaka z naslovom Absolutely fabulos. Seveda smo bile tudi me "prave zavedne Slovenke" tam. Na žalost vse brez fotoaparatov :-(

sLOVEnija in Dresden

Vedno sem si želela zapisati zgornji stavek in mislim, da ni boljše priložnosti zato, da jo zapišem. Sicer malo z zamudo ampak še vedno vredno zapisa. Torej decembra sem spoznala Slovenko, ki študira v Dresdnu, pa še celo Prekmurko, januarja pa še Primorko (ki po nekem čudnem naključju živi le nekaj hišnih številk vstran od mene) in vse smo skoraj istih let ter ostajamo tukaj vsaj še do jeseni. In naenkrat je postal Dresden tudi malo slovenski. In imeti ob sebi tudi slovenske prijatelje ter govoriti slovensko je krasno!!

Sicer pa so skoraj pri koncu štirje meseci, ki sem jih preživela, kot "prehodna podnajemnica" v sobici nadvse ličnega stanovanja v odštekanem Hechtviertlu. Z naslednjim vikendom se iz Škotske v svojo sobo vrača moj predhodnik jaz pa sem že našla svoje novo prebivališče v centru Neustadta (nekaj hišnih številk od druge Slovenke).

Iskanje sobe tukaj pa zna biti prav zanimivo. Ko po nekaj ogledih stanovanj končno najdeš sobo, ki ti je všeč in je k temu še cenovno ugodna, še moraš biti ti všeč tvojim novim cimrom, kajti oni so tisti, ki se odločijo s kom bodo v prihodnosti delili svoje stanovanje. Pričakovanja tvojih bodočih cimrov znajo biti seveda različna, eni si želijo čimveč svojega miru, drugi iščejo novega najboljšega prijatelja, ki mu skupno kuhanje in tračkanje ne sme biti tuje, tretji politično aktivnega ekološko zavednega somišljenika, seveda obstajo še tisti, ki si zgolj želijo enega prijetnega cimra ali cimro. Kot da že sama selitev ni dovolj "stresna" te ob selitvi ponavadi čaka še prazna soba brez pohištva. In če si ostal zaradi plačila pregrešno visoke kavcije praznih žepov ti na srečo ni potrebno prositi za povišanje limita in se s sposojenim kombijem podati v IKEO ampak lahko preko raznih oglasov in dobiš dovolj rabljenega pohištva za nekaj evrov ali celo zastonj. Na srečo pa ostaja moja nova soba vsaj delno opremljena, zato so mi vsaj te skrbi za nekaj časa prihanjene :) Tako naslednji vikend zapuščam svojo drago cimro in se selim k dvema podiplomskima študetoma. V sobo, ki sem si jo želela.

Od zadnjega posta, sem preživela tudi praznovanje rojstnega dne. In bilo je enostavno super. V moji 13 kvadratnih metrov veliki sobici se je nagnetlo kar nekaj gostov. Kljub mojim celodnevnim skrbem, da ne bo zmanjkalo hrane in pijače, pa kako se bodo vsi nagnetli v prostoru, ki je pogosto še zame premajhen, se je vse izteklo popolno. Ob vseh čudovitih darilih ter kar dveh doma spečenih tortah me je najbolj ganilo dejstvo, da imam tudi tukaj nekaj resnično neverjetnih in čudovitih prijateljev.

Verliebt in Berlin

Skorajda težko bi našli človeka, ki mu ne bil všeč Berlin. Po napornem tednu smo se na mojo veselje tudi mi v petek podali proti nemški prestolnici, kjer je Ralf alias Sonorous, v enem izmed klubov v Freidrichsheimu vrtel muziko. Zdi se, da je že sam zrak v Berlinu nabit z neko posebno energijo. Berlin je svet zase, je veličastnen, drugačen, mutikulti, pisan, poleg tega pa še zaenkrat dokaj poceni.
Berlin je enostavno kul. Vsakič, ko obiščem Berlin se mi zdi polmilijonski Dresden kot ena majhna vas v primerjavi s to metropolo in ob vsakem obisku se mi po glavi podi le ena misel: "Ich will nach Berlin ziehen", vsaj dokler se vrnem v Dresden, ko me ponovno presune "Klein, fein un Heim"... vsaj zaenkrat še...

All work and no play makes Joe a "tired" boy

Po tem, ko sem se v četrtek svojemu dobremu kolegu preko emaila "pohvalila", da pa si jaz ne nosim dela domov in niti slučajno ne delam nobenih nadur, če že niso skrajno potrebne, sem se v petek iz pisarne vrnila ob 20h in nato tam preživela še celotno sobotno popoldne do večera in to skorajda prostovoljno. No ja, čeprav delno res verjetno po svoji krivdi.

He, he, pa tako se vedno veselim vikenda, ko si lahko končno privoščim dajlše druženje s prijatelji, daljši sprehod po mestu, izlet v naravo oziroma me noro razveseli zgolj golo dejstvo, da sem celi dan popolnoma fraaaajjj.

Čeprav sva s šefom prevečkrat na dveh popolnoma drugačnih bregovih reke, pa moram priznati, da mi je po drugi strani njegov odnos do podrejenih res zelo všeč. Torej prostovoljno sem prevzela neko doslej meni popolnoma novo nalogo, ki bi zaradi razopreditve dela naj bila končana do petka. Seveda sem jo končala, ampak mogoče ne ravno tako dobro oz iskreno povedano slabo... in ko sem jo poslala šefu, kmmm, sva šla skupaj malo čez... nobene kritike, vse je kar v redu, nekaj pripomb kako oz. kot se je izrazil moj šef: "Irena, ne razumemi me narobe, to govorim samo, kako tvoje dobro opravljeno delo še izboljšati," in zaključek, da lahko "deadline" podaljšam do januarja, vendar se on, kot vodja pod nalogo, kot sem jo opravila sedaj ne more podpisati. Torej v bistvu mi je želel šef na najlepši način povedati, da sem opravila slabo. Vendar tega ni povedal. In zato sem mu bila zelo hvaležna, tako hvaležna, da sem sem delala celo v soboto. Če mi bo nalogo uspelo spraviti skozi do roka še sicer vedno ne vem, vem pa vsaj, da sem se potrudila.

Po vsem mojem veselem pričakovanju sobote, ko bi se z Miriam in njenimi prijatelji odpravila na božični sejem, si ogledovala stojnice, se predajala vonju sveže pečenih vafljev, praženih mandljev in božičnih kolačev ter zraven srkala Gluhwein, sem soboto tako, kot ostalih pet dni v tednu preživela pred računalnikom. Ko vmes nekajkrat zazvoni telefon, na drugi strani ob pojasnilu, da sem v pisarni vedno zaslišim: "Bist du bescheuerd?" (A si zmešana?). Ja res imam rada svoje prijatelje, čeprav so morali skupaj z vaflji in božičnim sejmom počakati do nedelje.

Zato pa mi je toliko boljše delo, ko sem se zvečer dobila na pijači z Moniko in njenim prijateljem v enem izmed najstarejših barov v mestu. Njidva s pivom jaz pa s skodelico zelenega čaja smo razpravljali o tipičnih temah o katerih razpravljajo prijatelji ob sobotnih večerih; o delu, o živjenju, o ljubezni, o tem kaj je prineslo 3 popolnoma različne ljudi iz popolnoma različnih okolij za skupno mizo. Sicer popolnoma miren ostanek tedna a dobra debata do jutranjih ur je bila pravi balzam za mojo izčrpanost zaradi dela.

Sicer pa adventni čas tukaj mineva, kot sem že pisala v znamenju božičnih sejmov, božičnih kolačev (Lebkuchen in Stollenkuchen) in kuhanega vina. Če je pivo in posedanje v biergardnu skorajda vsakodnevna stalnica poletnih dni, potem se pozimi ob vsaki priložnosti najde izgovor za srkanje kuhanega rdečega vina. Konec novembra so božični sejmi odprli svoje stojnice po vsej Nemčiji in samo v Dresdnu jih je kar nekaj, sicer še jih nisme uspela prešteti ampak mislim, da jih je okoli 5.

Zadnja leta sicer nekak nisem več navdušena nad vsem direndajem okoli božiča, a moram priznati, da je letos drugače. Morda zato, ker je ves ta direndaj tukaj zame nov, zanimiv in drugačen.... verjetno pa v največji meri tudi zato, ker to pomeni, da bom kmalu spet videla svoje prijatelje in družino. Ker se bom spet dobila na kavi s starimi prijatelji, ker bom videla Slovenijo, govorila slovensko ter uživala božično večerjo ob domačih maminih dobrotah z ljudmi, ki jih imam najraje na svetu, se po večerji razkomotila v dnevni sobi, se smejala očetovim šalam in poslušala režanje in direndaj svojih nečakov... aja poleg tega nam je šef podaril še 24. in 31. dec, kot dela prost dan..
....hmmm ja božič je res en prav poseben čas...

O prijateljstvu

"Freundschaft ist die Blüte des Augenblicks und die Frucht der Zeit." (AUGUST VON KOTZEBUE)

Novi začetki v novem, nepoznanem kraju znajo biti zmeraj malo "naporni". Še posebej, če človek ne pozna žive duše v mestu in še posebej v deželi, ki ji gostoljubnost mogoče ni najboljša vrlina. Mislim, da se v življenju še nisem počutila tako samo kot prve tri mesece ob mojega bivanja tukaj. Moje izkušnje z tujino so bile doslej popolnoma drugačne. Kot Erasmus študentka v Walesu v treh mesecih sicer nisem spoznala skoraj nobenega domačina, a biti Ersamus je zaradi samega programa na nek način čisto enostavno, saj takoj spoznaš vsaj 30 tujih študentov, ki so prav tako novi v mestu, ne poznajo nikogar in iščejo družbo prav tako kot ti. Pridobivanje prijateljev v Kolumbiji je bilo mačji kašelj. Izrek »Mi casa es tu casa« nosijo ljudje v srcu in, ko ti ponudijo svojo hišo to tudi resno mislijo. Glede gostoljubnosti si Južnoameričani verjetno res zaslužijo zlato medaljo. Ko sem pred tremi leti vsa prestrašena prispela v Bogoto sta me tam pričakala Diego in Juan, ki sta s prvim dnem postala moja najboljša prijatelja. V paketu z mojima novima prijateljema je bila še njuna družba in njuna družina. Prav tako sem bila, kot tujka deležna posebne pozornosti med sodelavci, ki so mi s ponosom pripovedovali zgodbe o Kolumbiji, me opozarjali kaj vse si moram ogledati in me izpraševali o do takrat njim neznani Sloveniji. Kot ostale tujce so me na cesti ustavljali neznanci in mi ponujali pomoč in prijateljstvo, ker so bili zgolj presrečni in ponosni, da je nekdo obiskal njihovo deželo. Ja Kolumbijci so res topli in neverjetno prijazni ljudje, vendar takrat se vsega tega sploh nisem prav zavedala, pa tudi s časom ti postanejo še tako redke in prijetne stvari samoumevne.

In ko sem prišla v Dresden? O bog, mislim, da takšnega kulturnega šoka še nisem doživela, pa čeprav so nam Nemci verjetno dosti bližje kot Južnoameričani. Ampak nad Kolumbijo sem bila pozitivno presenečena, nad Nemčijo zgolj razočarana. Mogoče pa človek tudi ne bi smel pričakovati, da te bo nekdo nosil po rokah zgolj zaradi tega, ker si tujec.

Prvo razočaranje sem doživela v službi. Razen kratke predstavitve pisarn in kolegov kakšne posebne dobrodošlice ali razlage nisem bila deležna. Omeniti moram, da v moji organizaciji dela od 6 do 10 oseb, zato bi človek mogoče pričakoval družabnejše vzdušje. No pa sem dobila svoj računalnik in delo to je bilo to. Da ne bo pomote, moji sodelavci so prav v redu ljudje s katerimi se danes odlično razumem hočem le reči, da ljudje enostavno tega nimajo v sebi. Po eni strani so Nemci zelo družabni in kar naprej prirejajo piknike, večerje in zabave vendar so predvsem tudi veliki individualisti. Vsak mora imeti in izraziti svoje mnenje, vsak mora razviti svojo osebnost in biti samostojen. Tukajšnji študentje npr. stanujejo obvezno vsak v svoji sobi, po možnosti večji od 15 m2. Čeprav so zelo redko doma si sploh ne morejo predstavljati, da bi morali svojo sobo deliti še z nekom.

Tudi, ko sem se nastanila v moji novi zame ogromni 17m2 sobi sem preklinjala Nemce, ko sem vlačila kovčke s tramvajem iz ene strani mesta na drugo stran, sama prestavljala ogromne omare in se naučila uporabljati pormašino. Ker pač nikomur od mojih sodelavcev ali cimrov ni prišlo na misel, da bi mi ponudil pomoč. V tistem trenutku sem tako pogrešala in cenila vse moje super prijatelje, ki sem jim med mojim bivanjem v Mariboru vedno težila za to ali ono. Naj je bilo potrebno popraviti kolo ali formatirati računalnik ali prepeljati kakšno omaro, vedno je bil kdo pripravljen pomagati. No danes vem tudi sama zamenjati zračnico, zmontirati omaro ali prepleskati kopalnico, kar pa v končni fazi tudi ni tako slabo. Moj računalnik je sicer še vedno na pol defekten, prijatelje, ki mi pomagajo pri selitvi pa sem s časom vendarle našla in med drugim tudi spoznala, da pa mogoče Nemci sploh niso tako nedostopni, kot se mi je sprva zdelo...

Petek zvečer...

S kozarcem Staropramena in pred računalnikom čakam na družbo... Ker je do takrat še ena urica mi bo mogoče uspelo dotelj ustvariti kakšen prispevek. Prispevek o Nemcih.

Hm, ja Nemci so res zanimivi ljudje. Če se ti na začetku zdi, da so Nemci arogantni, resni, hladni, predvidljivi, obsedeni z načrtovanjem in preračunljivi se kasneje izkaže, da je vse to še kakor res. Vendar se kasneje izkaže tudi, da so Nemci tudi vse kaj več kot samo to. So tudi neverjetno odprti, dobri, ekološko ozaveščeni, ekstremno družabni, komunikativni, dostopni, tolerantni, praktični, nesebični in vedno pripravljeni pomagati. Seveda obstajajo vedno izjeme, pa tudi moje izkušnje z Nemci so vezane bolj ali manj na bivšo vzhodno Nemčijo torej na deželo Saško in na Dresden in mogoče Berlin. Zakaj je to pomembno? Zato, ker se še tudi Nemci med sabo vedno "delijo" oz se označujejo z "Wesiji" in "Osiji". Wesiji in Osiji načeloma nimajo problemov drug z drugim a med obema vseeno še vedno obstaja "narodni ponos" in skoraj noben Osi si ne želi biti Wesi in obratno. Je pa seveda razumljivo, da so med vzhodnim komunističnim delom in zahodnim kapitalističnim delom Berlinskega zidu vse do leta 1989 rasle popolnome različne generacije. Razlika med bivšo vzhodno in zahodno genaracijo pa seveda pri mojih 1982 letnikih (+/- par let) ni več tako očitna, ostali so zgolj večji ali manjši predsodki. Vsem, tako Wesijem kot Osijem je pa je vendarle skupno to, da ne marajo Bavarcev. Bavarci naj bi bili poseben narod, dežela bahačev in ekstremnih arogantnežev. Svet izven bogate Bavarske in izven Munchna (najbogatejšega nemškega mesta) naj bi bil zanje manjvreden. Sama sem sicer doslej uspela spoznati le eno Bavarko in ta mi je bila čisto všeč moram priznati.

Sicer pa Nemci nimajo radi, da jih kdo omejuje ali jim soli pamet. Niti se ne postavljajo v neke okvire in se ne prilagajajo okolici. Čeprav v Dresdnu do neke meje še vedno velja zlato Nemško pravilo "Ordnung muss sein", pa vendarle Dresdežani ne marajo prohibicije. Neškodljivi pankerji vsakodnevno popivajo in prosijo denar pred železniško ali Rossmanom, rdeče luči na semaforju za pešce in kolesarje skorajda ne veljajo, kolesarji pogosto vozijo po mestu brez luči, mladi in stari pijejo alkohol v tramvajih, parkih, na pločnikih in na cesti, vsak se oblači kot mu paše, nasproti mojega okna pa je bordel. Tudi v kakšnih konfliktih med zabavljajočo mladino in predstavniki reda, ki sem jim bila priča se je pričujoče občestvo vedno obrnilo na stran proti policiji. Vzhodni Nemci so tako dolgo živeli pod nadvlado Rusov in strogimi komunističnimi restrikcijami, da so nova "kapitalistična pravila" zadnje česa jim je v tem trenutku treba. Vzhodni Nemci, ki so po padcu zidu sprva z navdušejem sprejeli nemše marke, prodali staro leseno pohištvo in svoje Trabije zamenjali za Volswagne in BMWje (vsaj tisti, ki so si to lahko privoščili)
so kaj kmalu ugotovili, da se v bogatem zahodu, ne cedita samo med in mleko, ki sta povrh še prekleto draga, in da se v kapitalizmu začne drugačen boj za obstanek.

Ja zato mi je všeč Dresden. Ker je drugačen. Ker so ljudje naredili korak nazaj in se ne žanjejo za dobički, dragimi avti, lepimi oblekami in all inclusive dopusti. Ker 90% mojih kolegov sploh nima avta (sicer je res, da si ob dobro organiziranem javnem prevozu to tudi lahko privoščijo), ker starši vozijo svoje otroke v vrtec s kolesi, dojenčke nosijo v rutah na hrbtu, namesto v vozičku, ker se ljudje oblačijo v stara oblačila, odštekano in niti malo nališpano, ker kupujejo pohištvo in jedilni pribor in servis na boljšaku in ker nekateri še vedno živijo v stanovanjih brez cenratlnega ogrevanja in uživajo ob tem ker imajo v sobi namesto radiatorja peč na oglje ali na drva.

Pa je pozvonilo...

Drežďany

Na tem mestu bi rada z vami delila zgodbe iz mojega bivanja v mestu, ki me je s časom prevzelo, potegnilo vase in me še vedno znova navdihuje ter spreminja. Dresden mesto ob reki Elbi (Labi), ki je v 18. stoletju veljalo za druge Firence, še danes velja za eno najlepših evropskih mest.

Ime Dresden izvira iz 12. stoletja iz slovanske lúžiščine ali lúžiške sŕbščine. Takratna staroslovanska naselbina na severu reke Labe se je imenovala Drežďany, kar pomeni ljudje iz gozda ob reki. Z Dresdenom je sicer povezanih veliko zgodovinskih zgodb, ki pa jih, razen znanih in nedavnih, na tem mestu ne bi opisovala.

Dresden je danes še vedno mesto kulture in festivalov, ki se baha tako z arhitekturnimi biseri, kot z zavidljivo zbirko umetniških del, porcelana in zlata. Kljub temu, da so Angleži usodnega februarja 1945 mesto z vsemi zgodovinskimi stavbami, kot je znamenita protestanska Frauenkirche in Zwinger dobesedno zravnali z zemljo, je danes večina stavb ponovno zgrajenih in vsako leto privabijo na tisoče turistov. Po 2. svetovni vojni je Dresden, ki leži 30 km od Češke ter dobrih 100 in nekaj km od Poljske postal del Vzhodne Nemčije oz DDR (Deutsche Demokratishe Republik).

Čeprav je minilo več, kot 60 let od druge svetovne vojne in skoraj 20 let od padca Berlinskega zidu pa bivšo vzhodno Nemčijo in njene prebivalce zgodovina še vedno zaznamuje in tudi ta opažanja bi rada delila z vami na tem blogu. Sicer pa polmilijonsko mesto z kar 63 odstotki zelenih površin velja tudi za najbolj zeleno mesto mesto v Evropi in je od leta 2004 tudi na seznamu UNESCOve kulturne dediščine. 50 ha gozd, več 100 ha parkov ter nepozidana dolina reke Labe, ki jo skozi 20 kilometersko pot skozi mesto obdajajo zgolj travniki in kolesarske steze nudijo poleg kulturnih znamenitosti in obširne alternativne scene njegovim prebivalcem več kot dovolj razlogov, da se vanj zaljubijo.

Po uvodu skozi kratko zgodovino in opisu mojega novega oziroma drugega doma pa naj omenim, da je z Nemčijo in predvsem Dresdnom povezana tudi moja zgodovina. Ja moj dedek, oče moje mame, ki je bil med drugo svetovno vojno ujetnik v Dresdnu si verjetno pred 60 leti ne bi nikoli mislil, da se bo nekaj desetletij kasneje prav sem vrnila njegova vnukinja in tukaj našla svoj prostor pod soncem.

Čeprav me je ob mojem prihodu v Nemčijo pred približno 9 meseci ta dežela popolnoma šokirala, skorajda razočarala, pa mi s časom moje življenje tukaj postaja vse bolj všeč. A o tem prihodnjič...