Wenn schon dann richtig…

Pa sem dočakala. Po treh mesecih bivanja z dvema predstavnikoma moškega spola mi je uspelo uvesti malo »reda in čistoče« v našo stanovanjsko skupnost.

Po tem, ko sem ob svoji vselitvi svojima sostanovalcema vsa naivna razlagala, da se bomo glede čiščenja že zmenili, pa da pač vsak malo kdaj počisti pa bo itak vse lepo in prav, sem po enem mesecu skuliranosti, drugem mesecu potrpljenja, ter po kakem petem generalnem celodnevnem čiščenju, tretji mesec le spoznala, da večino moških sploh nima senzorjev za zaznavanje nečistoče in, da njim pač ni samoumevno vzeti metlo v roke (razen enkrat pred in po žuru). In, ko sem sama ob pogledu na rjava tla in lase v kopalnici jamrala, da je umazano sta se moja cimra le čudila, ja kje? Pa smo uvedli »puc plan«. In potem, ko sem cimru še nekajkrat omenila naj poleg vseh žurov v svoj koledar še vnese kakšni dve urici za čiščenje mi je končno uspelo. Vsaj zaenkrat…

In potem je šlo »loss« po tem, ko se je eden izmed cimrov za dve uri zaprl v kopalnico, je šlo najprej vse ven, omara, komoda, zavesa za tuš, verjetno bi še pralni stroj postavil na hodnik, če se ravno ne bi cote prale. Pa je odstranil pajčevino, vodni kamen, naredil selekcijo starih duš gelov ter odvrgel stare zobne ščetke. Ob pogledu na kopalnico, ki še ni bila nikoli tak čista, si le mislim, joj pa zakaj nisem že prej zatežila ;) Ja, in sem ponovno spoznala, da so Nemci pač res dosledni. Ampak v tem primeru me to ni niti najmanj motilo. Pa, da ne bo pomote moja cimra sta oba super fanta in ju ne bi tako hitro zamenjala.

Medtem, ko je cimer igral čistilko pa smo z Miriam in Moniko v kuhinji pacale skupaj prekmursko gibanico, ki smo jo spekle v naši Gorenjevi pečici. Ena izmed prijateljic, ki je bila poleti na dopustu v Sloveniji, nas je namreč povabila jutri na rojstnodnevno večerjo in tukaj je v navadi, da ti prijatelji ob prazniku spečejo pogačo. In seveda je ni pogače, ki bi bila boljša od prekmurske gibanice. Mogoče z izjemo štajerske gibanice ;)

Moja babica bi se verjetno križala, če bi videla, da smo uporabile kupljeno testo in ga valjale z polno flašo refoška, ker pač nismo mele valjara, da smo za pomokanje uporabile ajdovo moko, ker nam je pšenične ravno zmanjkalo, da so nam jabolka čist oksidirala, da je bila skuta popolnoma tekoča in, da smo polovico vseh nadevov pojedle še preden nam je uspelo namazati pekač. Ampak lahko rečem, da smo vse zelo opravičeno ponosne na našo kalorijsko bombo za katero smo porabile 600 g sladkorja in pol litra smetane. In mislim, da bo Aga jutri ponosna na nas, in z Moniko bova v ponedeljek spet, kot vsak ponedeljek začele z dieto.

Poleg slovenske tehnolgije in kulinarike, palominih robčkov v en evro shopu, Magnificove Hir aj kom hir aj go na repertuarju DJ-ja v klubu Scheune, ter poleg nas treh slovenk seveda je tudi slovenska umetnost našla svoj prostor v Dresdenu. Včeraj je bila namreč v Freidrichstadtu v Motorenhalle otvoritev razstave Nike Oblak & Primoža Novaka z naslovom Absolutely fabulos. Seveda smo bile tudi me "prave zavedne Slovenke" tam. Na žalost vse brez fotoaparatov :-(