Novi začetki v novem, nepoznanem kraju znajo biti zmeraj malo "naporni". Še posebej, če človek ne pozna žive duše v mestu in še posebej v deželi, ki ji gostoljubnost mogoče ni najboljša vrlina. Mislim, da se
v življenju še nisem počutila tako samo kot prve tri mesece ob mojega bivanja tukaj. Moje izkušnje z tujino so bile doslej popolnoma drugačne. Kot Erasmus študentka v Walesu v treh mesecih sicer nisem spoznala skoraj nobenega domačina, a biti Ersamus je zaradi samega programa na nek način čisto enostavno, saj takoj spoznaš vsaj 30 tujih študentov, ki so prav tako novi v mestu, ne poznajo nikogar in iščejo družbo prav tako kot ti. Pridobivanje prijateljev v Kolumbiji je bilo mačji kašelj. Izrek »Mi casa es tu casa« nosijo ljudje v srcu in, ko ti ponudijo svojo hišo to tudi resno mislijo. Glede gostoljubnosti si Južnoameričani verjetno res zaslužijo zlato medaljo. Ko sem pred tremi leti vsa prestrašena prisp
ela v Bogoto sta me tam pričakala Diego in Juan, ki sta s prvim dnem postala moja najboljša prijatelja. V paketu z mojima novima prijateljema je bila še njuna družba in njuna družina. Prav tako sem bila, kot tujka deležna posebne pozornosti med sodelavci, ki so mi s ponosom pripovedovali zgodbe o Kolumbiji, me opozarjali kaj vse si moram ogledati in me izpraševali o do takrat njim neznani Sloveniji. Kot ostale tujce so me na cesti ustavljali neznanci in mi ponujali pomoč in prijateljstvo, ker so bili zgolj presrečni in ponosni, da je nekdo obiskal njihovo deželo. Ja K
olumbijci so res topli in neverjetno prijazni ljudje, vendar takrat se vsega tega sploh nisem prav zavedala, pa tudi s časom ti postanejo še tako redke in prijetne stvari samoumevne.
In ko sem prišla v Dresden? O bog, mislim, da takšnega kulturnega šoka še nisem doživela, pa čeprav so nam Nemci verjetno dosti bližje kot Južnoameričani. Ampak nad Kolumbijo sem bila pozitivno presenečena, nad Nemčijo zgolj razočarana. Mogoče pa človek tudi ne bi smel pričakovati, da te bo nekdo nosil po rokah zgolj zaradi tega, ker si tujec.
Prvo razočaranje sem doživela v službi. Razen kratke predstavitve pisarn in kolegov kakšne posebne dobrodošlice ali razlage nisem bila deležna. Omeniti moram, da v moji organizaciji dela od 6 do 10 oseb, zato bi človek mogoče pričakoval družabnejše vzdušje. No pa sem dobila svoj računalnik in delo to je bilo to. Da ne bo pomote, moji sodelavci so prav v redu ljudje s katerimi se danes odlično razumem hočem le reči, da ljudje enostavno tega nimajo v sebi. Po
eni strani so Nemci zelo družabni in kar naprej prirejajo piknike, večerje in zabave vendar so predvsem tudi veliki individualisti. Vsak mora imeti in izraziti svoje mnenje, vsak mora razviti svojo osebnost in biti samostojen. Tukajšnji študentje npr. stanujejo obvezno vsak v svoji sobi, po možnosti večji od 15 m2. Čeprav so zelo redko doma si sploh ne morejo predstavljati, da bi morali svojo sobo deliti še z nekom.
Tudi, ko sem se nastanila v moji novi zame ogromni 17m2 sobi sem preklinjala Nemce, ko sem vlačila kovčke s tramvajem iz ene strani mesta na drugo stran, sama prestavljala ogromne omare in se naučila uporabljati pormašino. Ker pač nikomur od mojih sodelavcev ali cimrov ni prišlo na misel, da bi mi
ponudil pomoč. V tistem trenutku sem tako pogrešala in cenila vse moje super prijatelje, ki sem jim med mojim bivanjem v Mariboru vedno težila za to ali ono. Naj je bilo potrebno popraviti kolo ali formatirati računalnik ali prepeljati kakšno omaro, vedno je bil kdo pripravljen pomagati. No danes vem tudi sama zamenjati zračnico, zmontirati omaro ali prepleskati kopalnico, kar pa v končni fazi tudi ni tako slabo. Moj računalnik je sicer še vedno na pol defekten, prijatelje, ki mi pomagajo pri selitvi pa sem s časom vendarle našla in med drugim tudi spoznala, da pa mogoče Nemci sploh niso tako nedostopni, kot se mi je sprva zdelo...
v življenju še nisem počutila tako samo kot prve tri mesece ob mojega bivanja tukaj. Moje izkušnje z tujino so bile doslej popolnoma drugačne. Kot Erasmus študentka v Walesu v treh mesecih sicer nisem spoznala skoraj nobenega domačina, a biti Ersamus je zaradi samega programa na nek način čisto enostavno, saj takoj spoznaš vsaj 30 tujih študentov, ki so prav tako novi v mestu, ne poznajo nikogar in iščejo družbo prav tako kot ti. Pridobivanje prijateljev v Kolumbiji je bilo mačji kašelj. Izrek »Mi casa es tu casa« nosijo ljudje v srcu in, ko ti ponudijo svojo hišo to tudi resno mislijo. Glede gostoljubnosti si Južnoameričani verjetno res zaslužijo zlato medaljo. Ko sem pred tremi leti vsa prestrašena prisp
ela v Bogoto sta me tam pričakala Diego in Juan, ki sta s prvim dnem postala moja najboljša prijatelja. V paketu z mojima novima prijateljema je bila še njuna družba in njuna družina. Prav tako sem bila, kot tujka deležna posebne pozornosti med sodelavci, ki so mi s ponosom pripovedovali zgodbe o Kolumbiji, me opozarjali kaj vse si moram ogledati in me izpraševali o do takrat njim neznani Sloveniji. Kot ostale tujce so me na cesti ustavljali neznanci in mi ponujali pomoč in prijateljstvo, ker so bili zgolj presrečni in ponosni, da je nekdo obiskal njihovo deželo. Ja K
olumbijci so res topli in neverjetno prijazni ljudje, vendar takrat se vsega tega sploh nisem prav zavedala, pa tudi s časom ti postanejo še tako redke in prijetne stvari samoumevne.In ko sem prišla v Dresden? O bog, mislim, da takšnega kulturnega šoka še nisem doživela, pa čeprav so nam Nemci verjetno dosti bližje kot Južnoameričani. Ampak nad Kolumbijo sem bila pozitivno presenečena, nad Nemčijo zgolj razočarana. Mogoče pa človek tudi ne bi smel pričakovati, da te bo nekdo nosil po rokah zgolj zaradi tega, ker si tujec.
Prvo razočaranje sem doživela v službi. Razen kratke predstavitve pisarn in kolegov kakšne posebne dobrodošlice ali razlage nisem bila deležna. Omeniti moram, da v moji organizaciji dela od 6 do 10 oseb, zato bi človek mogoče pričakoval družabnejše vzdušje. No pa sem dobila svoj računalnik in delo to je bilo to. Da ne bo pomote, moji sodelavci so prav v redu ljudje s katerimi se danes odlično razumem hočem le reči, da ljudje enostavno tega nimajo v sebi. Po
eni strani so Nemci zelo družabni in kar naprej prirejajo piknike, večerje in zabave vendar so predvsem tudi veliki individualisti. Vsak mora imeti in izraziti svoje mnenje, vsak mora razviti svojo osebnost in biti samostojen. Tukajšnji študentje npr. stanujejo obvezno vsak v svoji sobi, po možnosti večji od 15 m2. Čeprav so zelo redko doma si sploh ne morejo predstavljati, da bi morali svojo sobo deliti še z nekom.Tudi, ko sem se nastanila v moji novi zame ogromni 17m2 sobi sem preklinjala Nemce, ko sem vlačila kovčke s tramvajem iz ene strani mesta na drugo stran, sama prestavljala ogromne omare in se naučila uporabljati pormašino. Ker pač nikomur od mojih sodelavcev ali cimrov ni prišlo na misel, da bi mi
ponudil pomoč. V tistem trenutku sem tako pogrešala in cenila vse moje super prijatelje, ki sem jim med mojim bivanjem v Mariboru vedno težila za to ali ono. Naj je bilo potrebno popraviti kolo ali formatirati računalnik ali prepeljati kakšno omaro, vedno je bil kdo pripravljen pomagati. No danes vem tudi sama zamenjati zračnico, zmontirati omaro ali prepleskati kopalnico, kar pa v končni fazi tudi ni tako slabo. Moj računalnik je sicer še vedno na pol defekten, prijatelje, ki mi pomagajo pri selitvi pa sem s časom vendarle našla in med drugim tudi spoznala, da pa mogoče Nemci sploh niso tako nedostopni, kot se mi je sprva zdelo...
2 komentarja:
Hejla
ja, spoznavanje ljudi vedno znova in znova je res naporno. Saj ima svoje čare in vedno so kje kakšni zanimivi ljudje, a včasih si želiš, da bi spil kakšno kavo z nekom, ki te res pozna. Upam, da boš hitro našla takšne ljudi in da boš uživala še naprej!
Ja Jana, to si ful dobro napisala. Včasih si res želiš spiti kavo z nekom, ki te dobro pozna in včasih se sploh ne zavedaš kolko ti to v bistvu pomeni. So pa tudi ljudje s katerimi se v trenutku ujameš, pa se ti zdi, da jih poznaš že večno. Pa hvala za lepe želje in seveda enako!
Objavite komentar