Drežďany

Na tem mestu bi rada z vami delila zgodbe iz mojega bivanja v mestu, ki me je s časom prevzelo, potegnilo vase in me še vedno znova navdihuje ter spreminja. Dresden mesto ob reki Elbi (Labi), ki je v 18. stoletju veljalo za druge Firence, še danes velja za eno najlepših evropskih mest.

Ime Dresden izvira iz 12. stoletja iz slovanske lúžiščine ali lúžiške sŕbščine. Takratna staroslovanska naselbina na severu reke Labe se je imenovala Drežďany, kar pomeni ljudje iz gozda ob reki. Z Dresdenom je sicer povezanih veliko zgodovinskih zgodb, ki pa jih, razen znanih in nedavnih, na tem mestu ne bi opisovala.

Dresden je danes še vedno mesto kulture in festivalov, ki se baha tako z arhitekturnimi biseri, kot z zavidljivo zbirko umetniških del, porcelana in zlata. Kljub temu, da so Angleži usodnega februarja 1945 mesto z vsemi zgodovinskimi stavbami, kot je znamenita protestanska Frauenkirche in Zwinger dobesedno zravnali z zemljo, je danes večina stavb ponovno zgrajenih in vsako leto privabijo na tisoče turistov. Po 2. svetovni vojni je Dresden, ki leži 30 km od Češke ter dobrih 100 in nekaj km od Poljske postal del Vzhodne Nemčije oz DDR (Deutsche Demokratishe Republik).

Čeprav je minilo več, kot 60 let od druge svetovne vojne in skoraj 20 let od padca Berlinskega zidu pa bivšo vzhodno Nemčijo in njene prebivalce zgodovina še vedno zaznamuje in tudi ta opažanja bi rada delila z vami na tem blogu. Sicer pa polmilijonsko mesto z kar 63 odstotki zelenih površin velja tudi za najbolj zeleno mesto mesto v Evropi in je od leta 2004 tudi na seznamu UNESCOve kulturne dediščine. 50 ha gozd, več 100 ha parkov ter nepozidana dolina reke Labe, ki jo skozi 20 kilometersko pot skozi mesto obdajajo zgolj travniki in kolesarske steze nudijo poleg kulturnih znamenitosti in obširne alternativne scene njegovim prebivalcem več kot dovolj razlogov, da se vanj zaljubijo.

Po uvodu skozi kratko zgodovino in opisu mojega novega oziroma drugega doma pa naj omenim, da je z Nemčijo in predvsem Dresdnom povezana tudi moja zgodovina. Ja moj dedek, oče moje mame, ki je bil med drugo svetovno vojno ujetnik v Dresdnu si verjetno pred 60 leti ne bi nikoli mislil, da se bo nekaj desetletij kasneje prav sem vrnila njegova vnukinja in tukaj našla svoj prostor pod soncem.

Čeprav me je ob mojem prihodu v Nemčijo pred približno 9 meseci ta dežela popolnoma šokirala, skorajda razočarala, pa mi s časom moje življenje tukaj postaja vse bolj všeč. A o tem prihodnjič...