Wenn schon dann richtig…

Pa sem dočakala. Po treh mesecih bivanja z dvema predstavnikoma moškega spola mi je uspelo uvesti malo »reda in čistoče« v našo stanovanjsko skupnost.

Po tem, ko sem ob svoji vselitvi svojima sostanovalcema vsa naivna razlagala, da se bomo glede čiščenja že zmenili, pa da pač vsak malo kdaj počisti pa bo itak vse lepo in prav, sem po enem mesecu skuliranosti, drugem mesecu potrpljenja, ter po kakem petem generalnem celodnevnem čiščenju, tretji mesec le spoznala, da večino moških sploh nima senzorjev za zaznavanje nečistoče in, da njim pač ni samoumevno vzeti metlo v roke (razen enkrat pred in po žuru). In, ko sem sama ob pogledu na rjava tla in lase v kopalnici jamrala, da je umazano sta se moja cimra le čudila, ja kje? Pa smo uvedli »puc plan«. In potem, ko sem cimru še nekajkrat omenila naj poleg vseh žurov v svoj koledar še vnese kakšni dve urici za čiščenje mi je končno uspelo. Vsaj zaenkrat…

In potem je šlo »loss« po tem, ko se je eden izmed cimrov za dve uri zaprl v kopalnico, je šlo najprej vse ven, omara, komoda, zavesa za tuš, verjetno bi še pralni stroj postavil na hodnik, če se ravno ne bi cote prale. Pa je odstranil pajčevino, vodni kamen, naredil selekcijo starih duš gelov ter odvrgel stare zobne ščetke. Ob pogledu na kopalnico, ki še ni bila nikoli tak čista, si le mislim, joj pa zakaj nisem že prej zatežila ;) Ja, in sem ponovno spoznala, da so Nemci pač res dosledni. Ampak v tem primeru me to ni niti najmanj motilo. Pa, da ne bo pomote moja cimra sta oba super fanta in ju ne bi tako hitro zamenjala.

Medtem, ko je cimer igral čistilko pa smo z Miriam in Moniko v kuhinji pacale skupaj prekmursko gibanico, ki smo jo spekle v naši Gorenjevi pečici. Ena izmed prijateljic, ki je bila poleti na dopustu v Sloveniji, nas je namreč povabila jutri na rojstnodnevno večerjo in tukaj je v navadi, da ti prijatelji ob prazniku spečejo pogačo. In seveda je ni pogače, ki bi bila boljša od prekmurske gibanice. Mogoče z izjemo štajerske gibanice ;)

Moja babica bi se verjetno križala, če bi videla, da smo uporabile kupljeno testo in ga valjale z polno flašo refoška, ker pač nismo mele valjara, da smo za pomokanje uporabile ajdovo moko, ker nam je pšenične ravno zmanjkalo, da so nam jabolka čist oksidirala, da je bila skuta popolnoma tekoča in, da smo polovico vseh nadevov pojedle še preden nam je uspelo namazati pekač. Ampak lahko rečem, da smo vse zelo opravičeno ponosne na našo kalorijsko bombo za katero smo porabile 600 g sladkorja in pol litra smetane. In mislim, da bo Aga jutri ponosna na nas, in z Moniko bova v ponedeljek spet, kot vsak ponedeljek začele z dieto.

Poleg slovenske tehnolgije in kulinarike, palominih robčkov v en evro shopu, Magnificove Hir aj kom hir aj go na repertuarju DJ-ja v klubu Scheune, ter poleg nas treh slovenk seveda je tudi slovenska umetnost našla svoj prostor v Dresdenu. Včeraj je bila namreč v Freidrichstadtu v Motorenhalle otvoritev razstave Nike Oblak & Primoža Novaka z naslovom Absolutely fabulos. Seveda smo bile tudi me "prave zavedne Slovenke" tam. Na žalost vse brez fotoaparatov :-(

sLOVEnija in Dresden

Vedno sem si želela zapisati zgornji stavek in mislim, da ni boljše priložnosti zato, da jo zapišem. Sicer malo z zamudo ampak še vedno vredno zapisa. Torej decembra sem spoznala Slovenko, ki študira v Dresdnu, pa še celo Prekmurko, januarja pa še Primorko (ki po nekem čudnem naključju živi le nekaj hišnih številk vstran od mene) in vse smo skoraj istih let ter ostajamo tukaj vsaj še do jeseni. In naenkrat je postal Dresden tudi malo slovenski. In imeti ob sebi tudi slovenske prijatelje ter govoriti slovensko je krasno!!

Sicer pa so skoraj pri koncu štirje meseci, ki sem jih preživela, kot "prehodna podnajemnica" v sobici nadvse ličnega stanovanja v odštekanem Hechtviertlu. Z naslednjim vikendom se iz Škotske v svojo sobo vrača moj predhodnik jaz pa sem že našla svoje novo prebivališče v centru Neustadta (nekaj hišnih številk od druge Slovenke).

Iskanje sobe tukaj pa zna biti prav zanimivo. Ko po nekaj ogledih stanovanj končno najdeš sobo, ki ti je všeč in je k temu še cenovno ugodna, še moraš biti ti všeč tvojim novim cimrom, kajti oni so tisti, ki se odločijo s kom bodo v prihodnosti delili svoje stanovanje. Pričakovanja tvojih bodočih cimrov znajo biti seveda različna, eni si želijo čimveč svojega miru, drugi iščejo novega najboljšega prijatelja, ki mu skupno kuhanje in tračkanje ne sme biti tuje, tretji politično aktivnega ekološko zavednega somišljenika, seveda obstajo še tisti, ki si zgolj želijo enega prijetnega cimra ali cimro. Kot da že sama selitev ni dovolj "stresna" te ob selitvi ponavadi čaka še prazna soba brez pohištva. In če si ostal zaradi plačila pregrešno visoke kavcije praznih žepov ti na srečo ni potrebno prositi za povišanje limita in se s sposojenim kombijem podati v IKEO ampak lahko preko raznih oglasov in dobiš dovolj rabljenega pohištva za nekaj evrov ali celo zastonj. Na srečo pa ostaja moja nova soba vsaj delno opremljena, zato so mi vsaj te skrbi za nekaj časa prihanjene :) Tako naslednji vikend zapuščam svojo drago cimro in se selim k dvema podiplomskima študetoma. V sobo, ki sem si jo želela.

Od zadnjega posta, sem preživela tudi praznovanje rojstnega dne. In bilo je enostavno super. V moji 13 kvadratnih metrov veliki sobici se je nagnetlo kar nekaj gostov. Kljub mojim celodnevnim skrbem, da ne bo zmanjkalo hrane in pijače, pa kako se bodo vsi nagnetli v prostoru, ki je pogosto še zame premajhen, se je vse izteklo popolno. Ob vseh čudovitih darilih ter kar dveh doma spečenih tortah me je najbolj ganilo dejstvo, da imam tudi tukaj nekaj resnično neverjetnih in čudovitih prijateljev.