Po tem, ko sem se v četrtek svojemu dobremu kolegu preko emaila "pohvalila", da pa si jaz ne nosim dela domov in niti slučajno ne delam nobenih nadur, če že niso skrajno potrebne, sem se v petek iz pisarne vrnila ob 20h in nato tam preživela še celotno sobotno popoldne do večera in to skorajda prostovoljno. No ja, čeprav delno res verjetno po svoji krivdi.
He, he, pa tako se vedno veselim vikenda, ko si lahko končno privoščim dajlše druženje s prijatelji, daljši sprehod po mestu, izlet v naravo oziroma me noro razveseli zgolj golo dejstvo, da sem celi dan popolnoma fraaaajjj.
Čeprav sva s šefom prevečkrat na dveh popolnoma drugačnih bregovih reke, pa moram priznati, da mi je po drugi strani njegov odnos do podrejenih res zelo všeč. Torej prostovoljno sem prevzela neko doslej meni popolnoma novo nalogo, ki bi zaradi razopreditve dela naj bila končana do petka. Seveda sem jo končala, ampak mogoče ne ravno tako dobro oz iskreno povedano slabo... in ko sem jo poslala šefu, kmmm, sva šla skupaj malo čez... nobene kritike, vse je kar v redu, nekaj pripomb kako oz. kot se je izrazil moj šef: "Irena, ne razumemi me narobe, to govorim samo, kako tvoje dobro opravljeno delo še izboljšati," in zaključek, da lahko "deadline" podaljšam do januarja, vendar se on, kot vodja pod nalogo, kot sem jo opravila sedaj ne more podpisati. Torej v bistvu mi je želel šef na najlepši način povedati, da sem opravila slabo. Vendar tega ni povedal. In zato sem mu bila zelo hvaležna, tako hvaležna, da sem sem delala celo v soboto. Če mi bo nalogo uspelo spraviti skozi do roka še sicer vedno ne vem, vem pa vsaj, da sem se potrudila.
Po vsem mojem veselem pričakovanju sobote, ko bi se z Miriam in njenimi prijatelji odpravila na božični sejem, si ogledovala stojnice, se predajala vonju sveže pečenih vafljev, praženih mandljev in božičnih kolačev ter zraven srkala Gluhwein, sem soboto tako, kot ostalih pet dni v tednu preživela pred računalnikom. Ko vmes nekajkrat zazvoni telefon, na drugi strani ob pojasnilu, da sem v pisarni vedno zaslišim: "Bist du bescheuerd?" (A si zmešana?). Ja res imam rada svoje prijatelje, čeprav so morali skupaj z vaflji in božičnim sejmom počakati do nedelje.
Zato pa mi je toliko boljše delo, ko sem se zvečer dobila na pijači z Moniko in njenim prijateljem v enem izmed najstarejših barov v mestu. Njidva s pivom jaz pa s skodelico zelenega čaja smo razpravljali o tipičnih temah o katerih razpravljajo prijatelji ob sobotnih večerih; o delu, o živjenju, o ljubezni, o tem kaj je prineslo 3 popolnoma različne ljudi iz popolnoma različnih okolij za skupno mizo. Sicer popolnoma miren ostanek tedna a dobra debata do jutranjih ur je bila pravi balzam za mojo izčrpanost zaradi dela.
Sicer pa adventni čas tukaj mineva, kot sem že pisala v znamenju božičnih sejmov, božičnih kolačev (Lebkuchen in Stollenkuchen) in kuhanega vina. Če je pivo in posedanje v biergardnu skorajda vsakodnevna stalnica poletnih dni, potem se pozimi ob vsaki priložnosti najde izgovor za srkanje kuhanega rdečega vina. Konec novembra so božični sejmi odprli svoje stojnice po vsej Nemčiji in samo v Dresdnu jih je kar nekaj, sicer še jih nisme uspela prešteti ampak mislim, da jih je okoli 5.
Zadnja leta sicer nekak nisem več navdušena nad vsem direndajem okoli božiča, a moram priznati, da je letos drugače. Morda zato, ker je ves ta direndaj tukaj zame nov, zanimiv in drugačen.... verjetno pa v največji meri tudi zato, ker to pomeni, da bom kmalu spet videla svoje prijatelje in družino. Ker se bom spet dobila na kavi s starimi prijatelji, ker bom videla Slovenijo, govorila slovensko ter uživala božično večerjo ob domačih maminih dobrotah z ljudmi, ki jih imam najraje na svetu, se po večerji razkomotila v dnevni sobi, se smejala očetovim šalam in poslušala režanje in direndaj svojih nečakov... aja poleg tega nam je šef podaril še 24. in 31. dec, kot dela prost dan..
....hmmm ja božič je res en prav poseben čas...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar