sLOVEnija in Dresden

Vedno sem si želela zapisati zgornji stavek in mislim, da ni boljše priložnosti zato, da jo zapišem. Sicer malo z zamudo ampak še vedno vredno zapisa. Torej decembra sem spoznala Slovenko, ki študira v Dresdnu, pa še celo Prekmurko, januarja pa še Primorko (ki po nekem čudnem naključju živi le nekaj hišnih številk vstran od mene) in vse smo skoraj istih let ter ostajamo tukaj vsaj še do jeseni. In naenkrat je postal Dresden tudi malo slovenski. In imeti ob sebi tudi slovenske prijatelje ter govoriti slovensko je krasno!!

Sicer pa so skoraj pri koncu štirje meseci, ki sem jih preživela, kot "prehodna podnajemnica" v sobici nadvse ličnega stanovanja v odštekanem Hechtviertlu. Z naslednjim vikendom se iz Škotske v svojo sobo vrača moj predhodnik jaz pa sem že našla svoje novo prebivališče v centru Neustadta (nekaj hišnih številk od druge Slovenke).

Iskanje sobe tukaj pa zna biti prav zanimivo. Ko po nekaj ogledih stanovanj končno najdeš sobo, ki ti je všeč in je k temu še cenovno ugodna, še moraš biti ti všeč tvojim novim cimrom, kajti oni so tisti, ki se odločijo s kom bodo v prihodnosti delili svoje stanovanje. Pričakovanja tvojih bodočih cimrov znajo biti seveda različna, eni si želijo čimveč svojega miru, drugi iščejo novega najboljšega prijatelja, ki mu skupno kuhanje in tračkanje ne sme biti tuje, tretji politično aktivnega ekološko zavednega somišljenika, seveda obstajo še tisti, ki si zgolj želijo enega prijetnega cimra ali cimro. Kot da že sama selitev ni dovolj "stresna" te ob selitvi ponavadi čaka še prazna soba brez pohištva. In če si ostal zaradi plačila pregrešno visoke kavcije praznih žepov ti na srečo ni potrebno prositi za povišanje limita in se s sposojenim kombijem podati v IKEO ampak lahko preko raznih oglasov in dobiš dovolj rabljenega pohištva za nekaj evrov ali celo zastonj. Na srečo pa ostaja moja nova soba vsaj delno opremljena, zato so mi vsaj te skrbi za nekaj časa prihanjene :) Tako naslednji vikend zapuščam svojo drago cimro in se selim k dvema podiplomskima študetoma. V sobo, ki sem si jo želela.

Od zadnjega posta, sem preživela tudi praznovanje rojstnega dne. In bilo je enostavno super. V moji 13 kvadratnih metrov veliki sobici se je nagnetlo kar nekaj gostov. Kljub mojim celodnevnim skrbem, da ne bo zmanjkalo hrane in pijače, pa kako se bodo vsi nagnetli v prostoru, ki je pogosto še zame premajhen, se je vse izteklo popolno. Ob vseh čudovitih darilih ter kar dveh doma spečenih tortah me je najbolj ganilo dejstvo, da imam tudi tukaj nekaj resnično neverjetnih in čudovitih prijateljev.